Kakšen čudež!
“Kakšen čudež!” vzklikne moja hčerka, ko prvič sama zloži spodnjo majčko in jo položi v predal omare. “Kakšen čudež!” reče, ko zloži novo.
Kakšna radost ji je njeno delo. Kakšen pogon je v njem. Čisto veselje.
Kako me spomni na preproste reči, ki osrečujejo mene. Veselim se z njo.
In moje radosti?
Vesela sem, ko mi je drožhlebček zrasel še višje. Skozi okno občudujem razcvetena sadna drevesa, ki jih je sosed mojstrsko obrezal in vsakemu pustil svoj karakter.
In drugi sosed, v osemdesetem letu, ki ima še vedno tako žive, otroške, oči, mi je pred tednoma dejal o prazniku, ki ga slavi njegova družina: “Lastovice so se vrnile”.
Preprostost.
Ljubezen.
Kaj sem jaz, da kompliciram in skrbim?
Če se ustavim, da začutim in dopustim lepoti, da me objame, je življenje nenehen čudež.
A nekaj moram dati za to. Svoj čas.
Čutenje terja čas.
Še najbolj sem se tega ovedla v svoji nosečnosti. Domala na celični ravni. 
Dragocen je bil sleherni trenutek pozornosti, ki sem ga namenila sebi, neponovljivemu stanju in detecu pod srcem.
Tudi zato danes vodim GlasNit vadbe za nosečke in siceršnje vadbe (GlasMost) za vse, ki imajo radost prihajanja k sebi skozi prvine: dih, glas, telo.
Neprenehoma se učim čutiti in spominjati in naseljevati v telesno prisotnost in v realno zaznavo.
Lep pozdrav v tvoj dan.
Dodaj odgovor